iGRaRaJeVe iGRaRiJe

Posts Tagged ‘otroška pesem

Sneži, sneži, ves dan že sneži,
so bele poljane,
so bele poti,
so beli bregovi in bele noči,
so beli gozdovi, so bele sledi,
so bele poljane in bele lazi.

Sneži, sneži, ves dan že sneži,
sneži, sneži, ves dan že sneži.

Pridi zima,
pridi Božič,
čakamo te beli sneg,
da gremo na bele steze
in s sanmi na beli breg.

Pridi zima
z Dedkom Mrazom,
čakamo te, beli sneg,
mrzle roke, topla srca,
radost nam žari v očeh.

Za konec pa pesem veselo
zapojmo zdaj vsi iz srca
in dedka pozdravimo smelo,
saj vemo, da rad nas ima.

Kraguljčki veselo cingljajo,
ko pelješ se v snežne gore,
snežinke pa ti šepetajo
vse naše najboljše želje.

Hi, konjiček, hi
meni se mudi
čez gorice, čez poljane
hitro, hitro iz Ljubljane,
hi, konjiček, hi.

Ho, konjiček, ho,
jahajva lepo
do Postojne, do Gorice,
da obiščem tete, strice,
ho, konjiček, ho.

He, konjiček, he,
dalje se ne sme.
Mamica že težko čaka,
mamica je skrbna vsaka.
He, konjiček, he.

Žabica je žejna bila
in je vode se napila.
Pa ji je trebušček počil,
mož je po zdravnika skočil.

Ko sta k žabici prispela,
žabica ni več živela.
To je žalostna nezgoda,
dobre žabice je škoda.

Naše bele čopke ni
petelinček se jezi:
ki-ki-ri, ki-ki-ri!
Naše bele čopke ni.
Ki-ki-ri, ki-ki-ri.

Naše čopke več ne bo,
ko-ko-ko-ko-ko-ko.
Šla je k tetki za goro,
ko-ko-ko-ko-ko-ko.

Pleši, pleši, črni kos,
kak’ bom plesal, če sem bos?
Kupil si pa čevlje bom,
polke tri zaplesal bom.

Plesal bom s siničico,
lepo mlado ptičico,
s peto tolkel bom ob tla,
tresla se bo zemlja vsa.

Šmentana muha,
kaj si tak’ suha?
Kdo te bo plačal?
Miha Kovačev.

Prišli so prišli,
štirje Poljanci,
komaj so muho
vlekli po klanci.

Prišli so, prišli,
štirje mesarji,
komaj so suho
muho zaklali.

Prišli so, prišli,
štirje debeli,
komaj so suho
muho pojedli.

Pleši medo, pleši medo,
medved Godrnjavček,
pleši medo, pleši medo,
medo moj plesalček.

Skoči medo, skoči medo,
medved Godrnjavček,
skoči medo, skoči medo,
medo moj skakalček.

Dvigni levo, dvigni desno,
medved Godrnjavček,
pa ne drži se tak resno,
medo ti moj rjavček.

Majhna žaba
sredi mlake
se uči regljati,
a regljanje
je umetnost,
“R” je treba znati!

Pa se trudi
žabja mama:
“Riba, raca, rak.”
Žabica pa
kar po svoje:
“Lega, lega, kvak.”