iGRaRaJeVe iGRaRiJe

Posts Tagged ‘pesem

Siva kučma, bela brada,
topel kožuh, zvrhan koš.

Joj, že prišel je med nas
stari, dobri dedek mraz.

Rdeče žoge, knjige, zvezke,
punčke, sanke in še kaj.

Joj, že prišel je med nas
stari, dobri dedek mraz.

Račke

Posted on: 9 novembra, 2008

S prsti kljunček narediš
in s komolci poletiš,
z ritko migaš sem in tja,
gagagaga.

V krogu račka zdaj stoji,
urno hitro en dva tri,
vsakdo naj se zavrti,
gagagaga.

In če kdo je še zaspan
in še siten in bolan,
naj bo račka vsaj en dan,
gagagaga.

Res lepo je račka bit,
v vsaki luži imaš za pit,
nikdar lačen, vedno sit,
gagagaga.

To zares lepo je,
če smo račke vsi,
radi se imamo, pa čofotamo
se vsak smeji,
gagagaga.

Ni copatka, ni copatka
kam se je izgubil?

Ni copatka, ni copatka
kdo mi ga je skril?

Je copatek, je copatek
za pečjo leži,
V njem pa sladko,
v njem pa sladko
Metkin mucek spi.

Enkrat, enkrat, enkrat je bil en majhen škrat.
Enkrat, enkrat, enkrat je bil en škrat.

Imel je dolgo bradico, vsa siva je bila.
Na hrbtu je nosil krošnjico, je polna b’la zlata.

Enkrat, enkrat, enkrat je bil en majhen škrat.
Enkrat, enkrat, enkrat je bil en škrat.

Pomagal rad je vsem ljudem, ki dobri so bili.
Hudobneže preziral je, za nje ni imel oči.

Enkrat, enkrat, enkrat je bil en majhen škrat.
Enkrat, enkrat, enkrat je bil en škrat.

Ti praviš, da ga ni bilo, dokazov da še ni.
V pravljici tej živel bo, zato zapojmo vsi:

Enkrat, enkrat, enkrat je bil en majhen škrat.
Enkrat, enkrat, enkrat je bil en škrat.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
ce mu kdo nastavi zanko,
ga uzene v kozji rog.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega sirnega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Dežek pada cele dni,
še ponoči nam rosi
In namaka luže tri:

V prvi luži žabica,
v drugi luži račkica,
v tretji luži sem pa jaz –
vsi kričimo na ves glas.

Lisička je prav zvita zver,
pod skal’co ima svoj kvartir,
pa z repkom miglja,
pa s kremplji prasklja,
pa vpraša, če je lovec doma.

Oj, lovec pa na štor’ sedi,
nabito puško v rok’ drži,
pa čaka na njo,
da ustrelil jo bo,
če le prikazala se bo.

Lisička pa je zvita b’la,
pri zadnji luknji ven je ušla,
pa v hosto zbeži,
se sladko smeji,
pa jagrčku fig’ce moli.